Omemba: Marjan Pungartnik

»S svojim vizionarskim delom, občutkom za skupnost in neomajno zavezanostjo vrhunski literarni umetnosti Tanja Petrič v polnosti uresničuje vrednote nagrade mira – osebno pokončnost, odgovornost in ustvarjalno odprtost.«

»Nagrada mira ima na slovenskem literarnem obzorju svojo specifiko, vsebino in velik pomen, da odkriva tiste plasti slovenske ustvarjalnosti, ki jih ostale nagrade ne.«

»Ženski odbor Slovenskega centra Pen nagrado mira podeljuje ne le za literarno ustvarjanje, ampak tudi za prisotnost v družbi, za odtis, ki ga ustvarjalke pustijo v družbi.«

»Žirija je izbirala med 16 predlaganimi kandidatkami, kar je največ doslej od leta 2013.«

»... družba v kateri se gibljem in jo kvazi sooblikujem / je kot nemaren vase zaljubljeni fuck boy / ki se briga samo zase ...«

»Hodim po tej cesti / moje telo je težko kot so težke smeti v moji glavi.«

»se nekako navadi na samotno življenje.«

»V mojem srcu se talijo ledeniki. / Počasi se spet prebujam. / Hrepenim po sebi, / po svojem telesu. / Znova se spoznavam, / vsak del telesa posebej. / Se osvajam, tako nežno, otroško. / Z milino se razdajam / in se poskušam čutiti, / vsepovsod, brez greha in sramu.«

»Prerisujem obrise / tvoje spolzke sence / v spranih spodnjicah / se giblješ mehko / v ritmu nežne bolečine Nine Simone (...) ko za hip pomislim / da ne bi bil enak / brez tebe / da ne bi mogel opazovati / drugega / ki me hrani s toplino / me ljubi kot me lahko ljubi / samo nekdo / z enako bolečino.«

»Na ta način ljubiteljstvo dosega ali celo presega standarde poklicnih ustvarjalcev in daje sporočilo, da je ljubiteljstvo še mnogo več od kvalitetnega ustvarjanja, saj je največkrat povezano še z drugimi vidiki ustvarjalnih in poustvarjalnih procesov, kot so: kvalitetno preživljanje prostega časa, integracija ranljivih skupin, pozitiven vpliv na zdravje, medgeneracijsko sožitje in drugo.«

»Razklan sem. / Sekira brezupa tiči v prsih in obnjo tolče srce, / magnezijev sij bolečine se zrcali v nebesnem svodu.«

»Kukavice pojejo z vseh gozdov naokrog / in tožijo za bitjem, ki ob meni hodi / kakor senca in ne more spregovoriti. / A jaz mu svojega glasu ne morem dati. / Samo enega imam, ki ne prevpije tišine, / seme v veter seje in le upa, da kje vzkali / Ves svet potrebujem za sebe, kakor da sem morje. / Ker je človek slabotno bitje. Najbolj ranljiva / je v njem podobo tistega, po čemer je.«

»Ob njem sem si zaželel, da bi zbirka Pesmi za kukavice izšla neomadeževana od časa, v katerem je nastajala, tudi neomadeževana od rok vseh tistih, ki predstavljajo knjižni sistem in literaturo nasploh, stran od ljudi, ki brezbrižno hodijo po sredini ceste. Za kukavice, je moj polis.«

»Še vidim vas do tal požgano, / še vidim dim se dvigovati za nami, / še vidim ustne trepetati mami.«

»Pišem, pišem, pišem! / Ker mi misli / neverjetno hitro grejo, / pišem, kar zapišem.«

»Moj napon trebuha / prenapokan kruha / poln je špeha.«

»Prevzet, namišljeni gigant duha / pohabljeno napuhnjene zavisti, / mečkač, objet v osebnostni koristi, / žaljivo psuje, česar ne pozna.«

»V izpovedno globoki in sporočilno razvejani pesniški zbirki Oglej, čas, pozabljenje je Marjan Pungartnik v poetično celoto povezal spomine na otroštvo, utrinke iz podeželskega življenja, postanek v Pragi, srečavanje s Koroško in vtise z Jadrana, pot pa ga vodi tudi v Oglej.«